Svet umetnosti in navdiha

Milica Bjelanović se je rodila v Zrenjaninu, kjer še danes živi in ustvarja. Leta 1988 je diplomirala na Visoki šoli za umetnost v Novem Sadu in nato nadaljevala podiplomski študij v razredu prof. Živka Đaka. Od leta 1989 je članica SULUV.

Milica je razstavljala na več kot sto skupinskih razstavah doma in v tujini (na Japonskem, v Španiji, na Poljskem, Švedskem, v Združenih arabskih emiratih, Franciji, na Madžarskem) in se udeležila več kot 30 umetniških kolonij. Njena dela se nahajajo v zbirkah po vsem svetu.

Zakaj ste izbrali grafiko? S čim vas je pritegnila?

Grafika je zelo skrivnostna in vedno pripravi kakšno presenečenje, možni pa so tudi eksperimenti. Ker delam s črno, belo in tistimi majhnimi odtenki sive, je to zame najpreprostejši način za izražanje občutkov, čustev in razpoloženj.

Bi lahko izbrali eno grafično tehniko kot svojo najljubšo ali vsaj tisto, s katero se najpogosteje ukvarjate iz določenega razloga?

Da, to je akvatinta. Delam jo najpogosteje in jo imam najraje, saj ponuja največ možnosti.

Vaše grafike so obiskale res veliko držav in precejšnje število vaših del se nahaja v zbirkah po vsem svetu. Je to ravno prednost grafične tehnike v primerjavi s slikanjem na platno, na primer?

Da, seveda. Grafiko zavijete v tulec in pošljete v svet.

Na večini vaših del, vsaj tistih, ki smo jih imeli možnost videti, so črna, bela in odtenki sive, vendar se pojavijo tudi trenutki, ko potrebujete barvo, da popolnoma izrazite svojo misel. Kdaj se to zgodi?

Ko imam potrebo, da vzbudim neko senzacijo, umetniški incident, potrebujem barvo. Najpogosteje so to osnovne barve, ko jih uporabim, je to rdeča, modra, rumena, torej čista barva. Ne mešam jih in ne iščem določenega odtenka, ampak mi služi kot senzacija.